Link do članka: https://cekin.si/zaposlitev/sabina-kracun-deloholik-rece-ne-sebi.html
Od nekdaj smo poslušali, da moramo biti pridni, sedeti na miru, ubogati avtoriteto, delati in včasih pozabiti na svoje želje, pa naj si bo to divjanje po šolskih hodnikih, uživanje v treh kepicah sladoleda, na zabavah s prijatelji, poležavanje na plaži in še in še, če hočemo biti nagrajeni z dobrimi ocenami in dobiti službo, ki ji bomo kos. Že res, da so nekatere želje ostale, a so neprestano na “čakanju”, ker si jih moramo najprej zaslužiti, in kot radi pravijo, najprej delo, potem jelo. A problem nastane, če delamo za boljši jutri, ki se od nas vedno bolj odmika, medtem ko samo še delamo, ker se le takrat počutimo vredne.
Govorimo o medgeneracijskem prenosu vrednote: “biti priden in delaven.”
Ampak, ali ste deloholik ali samo človek, ki veliko dela?
Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju.
Kdo je deloholik in kaj pomeni – biti odvisen od dela?
Deloholik je tisti ki “mora” opraviti eno nalogo za drugo, brez da se ustavi. Ta “mora” je premočen notranji pritisk, da bi imel izbiro nad tem, da bi počival, ko je utrujen ali izčrpan. Pri deloholizmu ne gre samo za delovanje (opravljanje dela), ampak zajema tudi stalno razmišljanje o delu tudi takrat, ko ni v službi oz. ne potrebuje takšne količine dela za preživetje. Na tak način se pogosto zabriše meja med časom, ki ga preživi v službi in časom, ki ga preživi doma: npr. pri košnji trave ob domači hiši – vrti misli o tem kako bi speljal določeno dilemo povezano s službo. Ne zmorejo počivati, kar privede do procesa izgorelosti.
Deloholizem uvrščamo med nekemične odvisnosti, kar pomeni da gre za zlorabo dela z namenom omame. Kot alkoholik vnese v telo substanco alkohol, spet drugi – zasvojeni z spletom (ali igranjem videoiger) v telesu z določeno aktivnostjo povzročijo spremembe v načinu delovanju možganov, ki je zasvojitven. Vse nekemične odvisnosti posledično povzročijo drugačno emocionalno in kognitivno procesiranje možganov.
V podjetjih je pogosto oseba nagrajena za svojo delavnost in pridnost, saj po eni strani veliko prispeva k razvoju podjetja, vendar po drugi strani pa ima vsak človek vendarle fizikalne in umske omejitve, ki jih je potrebno upoštevati. Lahko se kaj hitro zgodi, da podjetje ustvari pogoje za deloholizem, ki ima lahko zelo drage ekonomske posledice za organizacijo.
| Pri deloholizmu gre za nefunkcionalni način soočanja s stresom, tesnobo, strahom in drugimi neprijetnimi občutki: – Nezmožnost razmejiti delo – dom: vse temelji na delu, zelo malo (ali skoraj nič) na počitku in sprostitvi, saj je njihovo telo v stalnem visokem nivoju stresnih hormonov in kortizola. – Ne zna reči “ne”, brez občutka krivde, sramu, tesnobe, občutka, da je nesposoben, len … In druga neprijetna čustva. Zaradi strahu pred tem, kaj si bodo mislili drugi o njem, gre preko sebe in na tak način poskuša vplivati na okolico (nadzor: “Če bo poskrbljeno za druge, bom tudi jaz ok).”– Vedno se nekam mudi: “Je treba narediti to in ono.” Deloholiku se stalno nekam mudi.– Potlačena jeza, ki ni ozaveščena. Strah pred izraženjem jeze. Prepričanje: “Jeza je slaba.” In ker ne zna na funkcionalen način izraziti jezo navzven je to pogosto eden izmed programov za samouničenje. |
Deloholiki ne padejo iz neba, kar pomeni da se potreba po nenehnem delu privzgoji/priuči. Torej smo že v otroštvu dobili zametke za deloholizem, v obliki raznih prepričanj in vzorcev, ki pa se lahko okrepijo v zahtevnih življenjskih obdobjih – ko se združi naenkrat več stresorjev. Delavnost in pridnost prinesemo iz primarne družine, saj smo se naučili, da smo sprejeti le, če ugajamo drugim.
Kot otroci smo dobili informacijo, da lahko z delom (s storilnostjo) vplivamo na nek način na okolico. Npr: “Če bom pospravila igračke, se očka in mamica ne bosta kregala!“Otroku omogoča nadzor s katerim nezavedno prikrije občutke nemoči, ki jih morebiti doživlja ob starših. Pogosto so starši zelo ponosni na svoje otroke, če imajo sposobnost narediti nekaj, kar ni običajno za ostale vrstnike. V kolikor to preveč poudarjamo in samo takrat opazimo otroka, dobi otrok sporočilo, da je vreden le takrat, ko preseže svoje sposobnosti. To se prenese v delovno okolje: “Vreden sem le, če sem najboljši, najbolj vzdržljiv, ne tarnam …“
V odrasli dobi je pomembno prevzeti odgovornost zase in za svoje občutke. Pogosto se vrtimo v prepričanju, da bi drugi morali vedeti, kaj si želimo. Kot da bi moral nadrejeni vedeti, da nam je naložil preveč dela. Če čutimo, da je nečesa preveč – je naša ocena in jo je potrebno izraziti navzven (prevzeti za to odgovornost) ter se občasno ne strinjati z vsemi nalogami, ki so nam dodeljene. Vendar se pri labilni samopodobi prebudi strah, nemoč, krivda itd.
V izogib teh neprijetnih čutenj deloholik raje opravlja delo (tudi če ga občuti kot preveč), kot pa da bi se izpostavil in govoril o sebi, saj ga ustavi že prepričanje: “Mislili bodo, da sem len …” Torej se je potrebno naučiti prevzemanje odgovornosti in sočutja do sebe.
Kakšne so lahko posledice?
Deloholizem bistveno zniža kvaliteto življenja in lahko pripelje do smrti. Japonci imajo izraz: KAROŠI (karshi) – smrt zaradi preobilice dela, kar uvrščajo v skupino poklicne nenadne smrti. Se pravi, da oseba umre na delovnem mestu nenadne smrti zaradi iztrošenosti, brez da bi šlo predhodno za kakršnokoli težave z zdravjem.
Oseba odvisna od dela ima neurejene medosebne odnose tako doma, kot na delovnem mestu. Gre za slabše socialno angažiranje, saj tudi tam ne najdejo pomiritve in je socialni krog izključno povezan s poklicnimi kolegi. Celotno življenje deloholika je podrejeno delu.
Deloholik sicer prepozna vrsto znakov utrujenosti, vendar to preseže z prekomernim delom še naprej. V možganih privede do vrsto nevrokemičnih procesov, kot je npr. prekomerno izločanja dopamina v možganih, ki je zasvojitven. Posledično se sčasoma spremeni toleranca – človek potrebuje več ur dela, da doseže isti učinek ugodja. Istočasno pa se okvari center za doživljanje ugodja v srednjih možganih. Oseba ne more razumsko oceniti koliko časa v resnici dela, saj zaradi sprememb v možganih ne pride do prenosa informacij do možganske skorje (zadolžena za logiko, razmišljanje, predvidevanje in podobno). Deloholik ostaja v službi 13 ur, ne da bi zavestno zaznala izčrpanost. Telo pa je utrujeno, saj nikoli ne laže.
V čem se razlikuje deloholik od nekoga, ki je predan svojemu delu?
Kadar uživamo v tistem delu, ki ga opravljamo smo zavzeti, motivirani in nas vodi radovednost, želja po nečem novem … Vse to je zelo drugačno od deloholika, ki samo dela, ker “mora” delati in ne zato, ker bi si želel. Ker gre za odvisniško vedenje rečemo, da ne more, da ne bi delal. Torej govorimo o prekomerno zavzeti osebi, ki ima nek notranji model, saj ga nezavedno sili v prekomerno delo. Deloholik nima prostega časa ali pa hobijev in če že temu reče prostočasna dejavnost je to spet delo ali pa aktivnost povezana z delom. Deloholik se ne ustavi in počitek je zanj izguba časa, zato ga sčasoma ustavi telo, saj ga je pripeljal do roba svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti – začnejo se pojavljati bolezni.
Deloholik opravlja delo zaradi pritiska in napetosti (prekomerno izločanje dopamina), kar mu omogoča zadovoljstvo za nekaj časa, kasneje pa ga vodi v odvisnost. Njegov cilj ni opravljeno delo, saj ko opravi nek zahteven projekt, zazna praznino, ki jo poskuša preglasiti z novim projektom. Počiva takrat, ko telo odpove.
Pretirana delavnost … Zakaj deloholik težko reče ne?
Zakaj je težko enostavno reči ne in biti iskren do sebe in do drugih? Zato, ker deloholik ne ve, kdo je, če ne dela. Pogosto opazimo, da oseba, ki jo prvič srečamo na zabavi ali družinskem srečanju v nekem sproščenem klepetu pogovor nanese na to, kaj delamo – malo manj pa o tem, kdo smo. Ker smo v delu uspešni in je o tem bolj varno govoriti, kot pa o svojih strahovih, osamljenost in stiskah.
Na terapiji pogosto postavimo vprašanje: Kdo ste v resnici? Tu ne mislimo na to, kaj počnemo (vrednotenje sebe preko dela). Deloholik nima moči pogledati vase in delati na svojih šibkih točkah. Beseda “poskrbeti zase”, zanj pomeni egoizem in sebičnost. Da bi se izognil tem neprijetnim občutkom, raje najde uteho v delu, ki je zanj varno in tam se počuti dobro, dokler neizogibno pripelje do stanja “burnout” oz. do izgorelosti.
V življenju je tako, da v kolikor se ne moremo odločiti zase in za to prevzeti odgovornost – to naredijo drugi s tem, da nam na nezaveden način določajo pravila in zahteve ter pričakovanja. In deloholik tega ne prepozna.
Razočaranje, če delo ni opravljeno brezhibno … Kakšno vloga ima pri tem perfekcionizem in kako je lahko povezan z deloholizmom?
Perfekcionizem je pogosto partner deloholizma in se držita za roke. Narediti vse perfektno je komaj dovolj. Vsi običajni ljudje strmimo k doseganju nekih standardov in pravilnikov, vendar je poudarek, da strmimo. Torej delamo v najboljši možni meri, da bi iz sebe dali kar zmoremo in znamo. In če v taki meri opravljamo svoje delo (poklic), bomo v sebi pomirjeni tudi, če smo kdaj naredili kakšno napako. Pri deloholizmu, ki ga spremlja perfekcionizem – ni niti najmanjših napak. Če se že zgodijo, jih posameznik doživi kot osebni poraz z vrsto samoobtoževanja, tesnobe, krivde, strahu, skratka znajde se v veliki stiski. Napako ne more razmejiti od lastnega samovrednotenja.
Kako ljudje ravnamo s sabo, je pogosto ravno stiska tisti pokazatelj, kjer prepoznamo vzorec ali premoremo sočutje do sebe ali pa se še bolj napademo.
Kako lahko deloholik znova prevzame nadzor nad svojim življenjem?
Pretirana delavnost pripelje že v nekaj tednih do delovne izčrpanosti, ker pa gre pri deloholizmu za življenjski slog, je neizogibno slabše zdravje in počutje. Deloholik reče “ne” sebi in svojim najbližjim ter gledano iz druge perspektive – se ravno deloholiku dogaja krivica, saj bi mu pripadalo kvalitetno življenje in zadovoljstvo v življenju.
Brez ozaveščanja vzrokov, zakaj dela na patološki način, se ne more izviti iz primeža deloholizma. Kot se naučimo brati in pisati, se moramo naučiti tudi strategij reševanja konfliktov, soočanja s stresom, razreševanj vprašanj glede osebnih mej (močne in šibke točke), ipd.
Pogosto na psihoterapijo pridejo prepozno, ko je že veliko psihopatoloških simptomov in so že v stanju izgorelosti. Vendar je potrebno spodbuditi posameznika, da najde notranjo moč, da si poišče PO – MOČ. Od tod naprej nismo več sami in v varnem psihoterapevtskem prostoru poiščemo vzroke za nastanek izgorelosti. Poiščemo nove vrednote in strategije za soočanje s stiskami, ki temelji na poglobljenem stiku s sabo. Pogosto klienti pravijo, da se jim je “sesul svet”, ampak gre za novo sestavljanje svojega sveta in odnosa do sebe in do dela.