Nudimo podporo pri razreševanju osebnih stisk, preobrazbi in uresničevanju svojega poslanstva.
POGOSTA VPRAŠANJA UPORABNIKOV PSIHOTERAPIJE:
- KAJ LAHKO PRIČAKUJEM, KO SE ODLOČIM, DA PRIDEM K PSIHOTERAPEVTU? Najprej bi ovrednotila vaše zanimanje za terapijo, za odločitev, ki vsekakor ni bila enostavna in je zahtevala veliko poguma in želje po tem, da se nekaj spremeni. To je prvi korak in je v procesu terapije izjemno pomemben, pa četudi se ne vrnete več nazaj (mogoče ne k meni, mogoče pa bo uvod v to, da ste spoznali, da se niste počutili dobro ali pa se čez čas odprejo neka čutenja ali razmišljanja o tej prvi uri terapije, ki je namenjena bolj spoznavanju ter opredelitev stiske, zaradi katere se odločate za terapijo).
Prednosti:
1. Odločitev za terapijo -odločitev zase, iskanje rešitev za boljše počutje, posameznik si da priložnost za izboljšavo (razrešitev stiske, dileme, travm ipd.).
2. Četudi prvo uro doživljate, kot nelagodno, neprijetno -lahko ugotovite, da vam ta terapija ne ustreza (mogoče ni prava modaliteta, mogoče ne ustreza terapevt/ka, mogoče še ni dozorelo v v vas, da bi razkrivali svoje stiske nekomu…). Vsaj pridete do tega, kaj ne želite oz. kaj vam ne ustreza.
3. Kot terapevtka po navadi odločitev za terapevtski proces prepustim klientu, ne pritiskam nanj, čeprav mi vidimo možnost/orodja/veščine za izboljšanje njegove situacije, lahko smo del tega in vas spremljamo v procesu ozaveščanja samega sebe. Kadar se klienti prej že pozanimajo za terapijo, vedo kaj to je in kaj lahko pričakujejo -to že na prvi uri povedo in postavijo vprašanja, ki imajo že vnaprej pripravljena. Praksa pa kaže tudi na to, da se za terapijo odločajo tisti, ki že poznajo koga, ki ima pozitivne izkušnje s terapijo. To je tudi povod, da poskusijo še sami.
Omejitve:
- Duševne bolezni (ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje z medikamentozno terapijo). Takrat se jih napoti k psihiatru, seveda pa je lahko psihoterapija, učinkovita v podporni nalogi, ko se klient sooča z boleznijo. Psihoterapevti ne predpisujemo zdravil.
- Motnje osebnosti, kjer gre za intenzivne osebnostne poteze, ki pomembno vplivajo na psihično delovanje posameznika in se kažejo tudi motnje v odnosih z drugimi ljudmi. V psihoterapevtskem procesu je potrebno upoštevati psihične kapacitete klienta in se sledi klientu. To pomeni, da ga sprejmemo v tem koliko zmore oz. tudi želi ozaveščati področja čustvovanja, doživljanja, mišljenja ipd.
- Ko se posameznik odloča za terapevtski proces je pomembno, da je to njegova svobodna volja, terapevti nimamo »čarobne palčke«, s katero bomo razrešili/odstranili vse stiske s katerimi pridejo na terapijo, čeprav si resnično želimo. Včasih moramo sprejeti tudi to, da klient ne želi/ ne zmore pogledati globlje v vzrok svoje stiske in to tudi spoštujemo. Zato je zelo pomembno, da klient aktivno sodeluje in je pomemben del terapevtskega odnosa, kar doprinese k razrešitvi težav/izzivov s katerimi se spopada.
- Ne zavlačujemo psihoterapevtskega procesa, da ne pride do odvisnosti. Odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi in je normalno, da pride do določene čustvene navezanosti na terapevta. Ves čas terapevtskega procesa se daje poudarek k sočutju in empatiji, ki klienta opolnomoči, da najde (ozavesti notranje vire moči) poti in načine za razreševanje svojih stisk. Mi pa ga ob tem spremljamo. Zato se vsak psihoterapevtski proces tudi nekega dne zaključi (to je zelo pomemben vidik procesa).
- Čeprav terapevti vidimo posameznikovo notranjo moč, on pa je še ne čuti- terapevti skozi odnos ter vnašanjem določenih intervencij pomagamo pri ozaveščanju in samoprepoznavanju pacientovih želja/potreb. Na ta način se nauči zadovoljiti te potrebe, ko ugotovi katere sploh so. Mi ne postavljamo ciljev sami (kar bi se nam zdelo smiselno), ampak vedno v skladu z klientovimi željami/potrebami (tudi če so še neozaveščene). Klient je središče psihoterapevtskega procesa in na tem področju čutim, kot terapevtka neko ponižnost, da ne vemo vsega, da je vsak klient nekaj posebnega – vsak človek nosi v sebi tako strup (stiske, travme ipd.), kot tudi zdravilo za razrešitev le tega.
- Zakaj ponavljam iste nezdrave vzorce, čeprav se jih zavedam? Ključno vprašanje je: »Kako ravnam s sabo, ko sem v stiski?« Običajno je pri spreminjanju vedenja oz. vzorca vedenja, pomembno kaj več, kot samo zavedanje kaj delam narobe. Seveda je prvi in ogromen korak, da ozavestim, kaj delam narobe (v smislu, da delam nekaj, kar mi ne prinese zadovoljstva in miru), nato pa se lotiti obravnavanja vedenja, ki mi ni všeč. To pomeni, da se ustavimo in razmišljamo o tem, obravnavamo svoja čutenja, misli ipd. Včasih je že to veliko, da ko spet naredimo en nezdrav vzorec, si rečemo: »Spet se je to zgodilo…« O.k., kaj lahko naredim naslednjič, da bi prej prepoznal vzorec, ki privede do tega? Tu je pomembno, da se ne obtožujemo, da nas ne prevzame krivda, da ne obsojamo druge, da »so nam nekaj storili«, ampak, da smo potrpežljivi s sabo in vzamemo to spreminjanje nezdravih vzorcev, kot proces. Do sebe se vedemo tako, kot do svojih otrok, ko jim kaj ne uspe -smo sočutni do njih, jim kaj nežnega prigovarjamo, jih bodrimo ipd. Tako ravnajmo tudi s samim sabo.
Zakaj mi ne poveste samo, kaj naj storim? Ker bi bilo to svetovanje in nikakor terapija. Ker si ne bi drznila določiti kaj bi bilo dobro za vas. Izhajam iz dejstva, da vsak človek nosi v sebi zdravilo za svojo stisko, jaz sem kot terapevtka tam, da vam ga pomagam najti. V kolikor bi me vprašali točno to vprašanje, bi naslovila vaše doživljanje: nemoč, obup, morebiti jeza. »Naj mi nekdo pove, kaj naj naredim, saj jaz ne vem več kaj naj, saj sem že vse poskusil/a!« Iščemo kaj je to vse, kar ste že preskusili, kaj je delovalo, kaj ni…Preko tega pridemo do uvida, kaj lahko še storite. Če nekaj delamo pa ni učinka, spremenimo način, do tega načina pa pridemo v terapiji s pomočjo terapevtskega odnosa in dinamike med klientom in terapevtom
Zakaj se je ta travmatični dogodek zgodil ravno meni? Nimamo odgovora na to vprašanje. Krivica se zgodi nekaterim posameznikom, saj niso imeli varnega zavetja ko so odraščali, pa bi jim to vsekakor pripadalo. Bili so sami v tem spletu okoliščin in vse kar se jim je dogajalo, je presegalo enega človeka, zato se telo zaščiti tako, da potlači neprijetne dogodke. Pogosto pa se odprejo v odrasli dobi (ko imamo učinkovite resurse soočanja s travmami).
Ali je mogoče travmo popolnoma premagati ali pa je to nekaj, kar postane trajen del nas? Travma je vedno del nas, zato smo takšni kot smo. Sčasoma se najdejo tudi pozitivne stvari iz travmatičnega dogodka. Zato potrebujemo čas in je to proces. Ko predelamo travmo, temu rečemo, da smo »osebnostno zrasli«, kar pomeni, da se prevrednoti naše dojemanje sebe, sveta, odnosov, vrednost kaj nam je pomembno idr. Nikakor tega procesa ne moremo preskočiti. Pravijo, da moramo ljudje tolikokrat govoriti o bolečih stvareh (ponavljati), dokler se ta proces ne umirja -ali je vsaj znosno, da se naučimo s tem živeti.
Ali verjamete, da ima vsakdo svoj pravi jaz, in če je tako, kako lahko odkrijem svojega? V terapevtskem prostoru imamo terapevti ta blagoslov, da smo temu res priča – da je vsak človek edinstven in ima svojo identiteto. Pogosto kdo na terapiji pove: »Vse delam prav, zakaj nisem srečen?« Zanimivo vprašanje in nosi veliko nemoči in razočaranja. Torej je ključno vprašanje: »Za koga delate PRAV?« Pogosto za druge in ne za sebe! To jih prizemlji in kaj hitro ugotovijo, da je nekaj na tem. Torej obrnemo strategijo dojemanja – kako počasi razviti sočutje do sebe, da lahko lupimo svoj pravi jaz, ki je samo prekrit z nekimi prepričanji, vzorci, nefunkcionalnimi vedenji ipd. V terapevtski praksi za to uporabljamo vse intervencije z namenom – se bolj povezati s sabo, s svojim telesom, s svojim dojemanjem, čustvovanjem. Ko pride klient na terapijo s tem, da danes ne ve o čem bi govoril (v smislu: »nimam teme..«) je to že tema, kaj se dogaja z njim, ko ni pripravljen, kaj čuti, kaj razmišlja, katere situacije mu padejo na misli, ko se je počutil nelagodno, ko ni vedel kaj narediti…tu je ogromno tematik: mogoče ima visoko stopnjo odgovornosti za druge, mogoče se prebuja tesnoba, ki je vedno večja, ipd. Težko je pisati o tem, kar postavlja to vprašanje, saj je izkustvo tisto, ki odgovori na to vprašanje.
Kako ravnate, če bi bil v hudi stiski začel jokati? To se občasno tudi zgodi, da klient izrazi željo po fizičnem objemu. Terapevti prepoznavamo stopnje pred tem in poskušamo že prej regulirati močna čustva, kot so npr. huda žalost, globoko razočaranje…in pomirjamo čustva preko besede (z uporabo sočutja in empatije). V odnosu klient -terapevt je nujno potrebno upoštevati razmejitve. Za to je odgovoren terapevt in se tega ne sme zlorabiti. V praksi se mi je zgodilo, da je ena klientka ob koncu terapevtske ure, nenadoma skočila v objem – v afektu. Temu terapevti rečemo, da klient naredi eno vedenje ali pove kakšno hudo stisko t.i. »na vratih« (ko že drži kljuko, da bo odšel). To se zgodi pri klientih, ki še nimajo razvite strategije vzdržati močno tesnobo in zato največjo stisko pove na koncu terapevtske ure. To je za terapevta silna neugodna situacija, saj bo odšel klient nepomirjen (saj odpre neko večjo zadevo, ki pa je ne moremo obravnavati, saj je konec ure). Zelo je pomembno,da vemo kaj se je zgodilo in to naslovimo na naslednji terapevtski ur (naslednji teden)i – četudi jo klient sam ne izpostavi, jo naslovimo mi, terapevti. Na takšen način je manj teh nepredvidljivih situacij, saj jih obravnavamo in klient se nauči kako zdržati s to tesnobo (terapevt mu jo pomaga prestati/regulirati in obenem iščemo globlje vzroke za ta neprijetne občutke). Torej tudi, če nas klient objame (ter nas s tem preseneti), je pomemben naš odziv na to. Vsekakor ne kažemo da smo šokirani, ali da bi ga odrinili, ali ga sramotili ipd. ampak se to zgodi kdaj in je to tematika, ki jo bomo obravnavali na naslednji terapevtski uri, da klient ozavesti, kaj je želel s tem vedenjem, zakaj in kako bi lahko na drugačen način prišel do sočutja drugih ali do tega, da bi z besedami izrazil kaj doživlja. Četudi gre za občutja hvaležnosti -pomembno je da ozavesti. Kliente učimo kako znanje, ki ga pridobi/ozavesti v kliničnem okolju (terapevtska pisarna) vnaša v vsakodnevno realno življenje zunaj terapevtskega varnega prostora.
Ali boste za to krivili moje starše? Če je to vprašanje vezano na prejšnje vprašanje, bi odgovorila tako: kadar uporabljamo krivda in krivljenje -je to najbolj neučinkovito in neprijetno čustvo (pa vendar je tu -potrebno jo je pogledati kaj sporoča). Krivda nas postavi v zamrznjeno čustveno stanje (ne moremo ne naprej in ne nazaj). Zato namesto krivde uporabljamo besedo odgovornost! Lahko se zdi, da gre za premetanko besed, vendar se v praksi zgodi, da temu ni tako. Izhajamo iz dejstva, da ko sem v stiski, je moj odziv avtomatičen. Zdaj če mi to ni všeč oz. da namesto, da bi razreševal problem, se lotevam zadeve tako, da imam problem več in ne problem manj -je to neučinkovito. Ko prevzamemo odgovornost za svoje doživljanje, čustva, misli ipd., lahko začenjamo spreminjati / ozaveščati samega sebe v bolj, za nas, učinkovit način -torej v tem kontekstu ni pomembno kako so me vzgajali in kdo je bil soodgovoren zato, da se klient sooča s temi stiskami v tem trenutku. Lahko je to mogoče tematika kasneje.
Če bi mi klient postavil takšno vprašanje, bi najprej pozornost dala na to, da bi začutila klienta, da se mu dogaja krivica, da sploh doživlja to stisko. Klienta obravnavam, kot sočloveka tudi v tem, saj bi se tudi jaz počutila nemočno, kot vsi ljudje kadar bi se mi (ali se mi) dogajajo neprijetne situacije. V tistem trenutku (t.i. »tukaj in zdaj«) me zanima samo človek s svojim doživljanjem, da pove kaj več o tem, kaj čuti, kaj razmišlja, kako je s tem…terapevti moramo narediti varen prostor, da klient pove o tem trenutnem dogajanju v njem in vse naredimo, da ga začutimo kako mu je -smo tam z njim, brez obsojanja (ali je je to prav kar čuti, je to sploh smiselno ipd.), brez iskanja vzrokov za to v otroštvu ipd. To, da je posameznik v stiski je zelo kompleksna stvar in da je prišlo do stiske je vsekakor vplivalo vrsto dejavnikov (seveda je nek dejavnik tudi primarna družina). Obravnavanje primarne družine je tudi pomemben faktor, vendar šele kasneje iščemo morebiti vzrok za trenutno doživljanje -bolj zato, da najdemo pomen.
Povzeto po odgovorih za: https://kunapipi.si/blog/