Vprašanja, ki jih klient postavi psihoterapevtu.
- (sem prvič pri vas, nisem se še odločil ali se tudi vrnem) Naštejte mi 3 prednosti in 5 omejitev kot psihoterapevta?
Najprej bi ovrednotila vaše zanimanje za terapijo, za odločitev, ki vsekakor ni bila enostavna in je zahtevala veliko poguma in želje po tem, da se nekaj spremeni. To je prvi korak in je v procesu terapije izjemno pomemben, pa četudi se ne vrnete več nazaj (mogoče ne k meni, mogoče pa bo to uvod v to, da je klient spoznal, da se ni počutil dobro ali pa se čez čas odprejo neka čutenja ali razmišljanja o tej prvi uri terapije, ki je namenjena bolj spoznavanju ter opredelitev stiske, zaradi katere se klient odloči za terapijo). Če pa napišem na kratko:
Prednosti:
1. odločitev za terapijo -odločitev zase, iskanje rešitev za boljše počutje, posameznik si da priložnost za izboljšavo (razrešitev stiske, dileme, travm ipd.).
2. četudi prvo uro doživlja, kot nelagodno, neprijetno -lahko posameznik ugotovi, da ta terapija ne ustreza njemu (mogoče ni prava modaliteta, mogoče ne ustreza terapevt/ka, mogoče še ni dozorelo v klientu, da bi razkrival svoje stiske nekomu…). Vsaj pride do tega, kaj ne želi oz. kaj mu ne ustreza.
3. Kot terapevtka po navadi odločitev za terapevtski proces prepustim klientu, ne pritiskam nanj, čeprav mi vidimo možnost/orodja/veščine za izboljšanje njegove situacije, lahko smo del tega in ga spremljamo v procesu ozaveščanja samega sebe. Kadar se klienti prej že pozanimajo za terapijo, vedo kaj to je in kaj lahko pričakujejo -to že na prvi uri povedo in postavijo vprašanja, ki imajo že vnaprej pripravljena. Praksa pa kaže tudi na to, da se za terapijo odločajo tisti, ki že poznajo koga, ki ima pozitivne izkušnje s terapijo. To je tudi povod, da poskusijo še sami.
Omejitve:
- Duševne bolezni (ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje z medikamentozno terapijo). Takrat jih napotim k psihiatru, seveda pa je lahko psihoterapija, učinkovita v podporni nalogi, ko se klient sooča z boleznijo. Psihoterapevti ne predpisujemo zdravil.
- Motnje osebnosti, kjer gre za intenzivne osebnostne poteze, ki pomembno vplivajo na psihično delovanje takega posameznika in se kažejo tudi motnje v odnosih z drugimi ljudmi. V psihoterapevtskem procesu je potrebno upoštevati psihične kapacitete klienta in se sledi klientu. To pomeni, da ga sprejmemo v tem koliko zmore oz. tudi želi ozaveščati področja čustvovanja, doživljanja, mišljenja ipd.
- Ko se posameznik odloča za terapevtski proces je pomembno, da je to njegova svobodna volja, terapevti nimamo »čarobne palčke«, s katero bomo razrešili/odstranili vse stiske s katerimi pridejo na terapijo, čeprav si resnično želimo. Včasih moramo sprejeti tudi to, da klient ne želi/ ne zmore pogledati globlje v vzrok svoje stiske in to tudi spoštujemo. Zato je zelo pomembno, da klient aktivno sodeluje in je pomemben del terapevtskega odnosa, kar doprinese k razrešitvi težav/izzivov s katerimi se spopada.
- Ne zavlačujemo psihoterapevtskega procesa, da ne pride do odvisnosti. Odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi in je normalno, da pride do določene čustvene navezanosti na terapevta. Ves čas terapevtskega procesa se daje poudarek k sočutju in empatiji, ki klienta opolnomoči, da najde (ozavesti notranje vire moči) poti in načine za razreševanje svojih stisk. Mi pa ga ob tem spremljamo. Zato se vsak psihoterapevtski proces tudi nekega dne zaključi (to je zelo pomemben vidik procesa).
- Čeprav terapevti vidimo posameznikovo notranjo moč, on pa je še ne čuti- terapevti skozi odnos ter vnašanjem določenih intervencij pomagamo pri ozaveščanju in samoprepoznavanju pacientovih želja/potreb. Na ta način se nauči zadovoljiti te potrebe, ko ugotovi katere sploh so. Mi ne postavljamo ciljev sami (kar bi se nam zdelo smiselno), ampak vedno v skladu z klientovimi željami/potrebami (tudi če so še neozaveščene). Klient je središče psihoterapevtskega procesa in na tem področju čutim, kot terapevtka neko ponižnost, da ne vemo vsega, da je vsak klient nekaj posebnega – vsak človek nosi v sebi tako strup (stiske, travme ipd.), kot tudi zdravilo za razrešitev le tega.
- Kaj bi se odzvali, če bi v hudi stiski začel jokati in prosil za objem?
To se občasno tudi zgodi, da klient izrazi željo po fizičnem objemu. Terapevti prepoznavamo stopnje pred tem in poskušamo že prej regulirati močna čustva, kot so npr. huda žalost, globoko razočaranje…in pomirjamo čustva preko besede (z uporabo sočutja in empatije). V odnosu klient -terapevt je nujno potrebno upoštevati razmejitve. Za to je odgovoren terapevt in se tega ne sme zlorabiti. V praksi se mi je zgodilo, da je ena klientka ob koncu terapevtske ure, nenadoma skočila v objem – v afektu. Temu terapevti rečemo, da klient naredi eno vedenje ali pove kakšno hudo stisko t.i. »na vratih« (ko že drži kljuko, da bo odšel). To se zgodi pri klientih, ki še nimajo razvite strategije vzdržati močno tesnobo in zato največjo stisko pove na koncu terapevtske ure. To je za terapevta silna neugodna situacija, saj bo odšel klient nepomirjen (saj odpre neko večjo zadevo, ki pa je ne moremo obravnavati, saj je konec ure). Zelo je pomembno,da vemo kaj se je zgodilo in to naslovimo na naslednji terapevtski ur (naslednji teden)i – četudi jo klient sam ne izpostavi, jo naslovimo mi, terapevti. Na takšen način je manj teh nepredvidljivih situacij, saj jih obravnavamo in klient se nauči kako zdržati s to tesnobo (terapevt mu jo pomaga prestati/regulirati in obenem iščemo globlje vzroke za ta neprijetne občutke). Torej tudi, če nas klient objame (ter nas s tem preseneti), je pomemben naš odziv na to. Vsekakor ne kažemo da smo šokirani, ali da bi ga odrinili, ali ga sramotili ipd. ampak se to zgodi kdaj in je to tematika, ki jo bomo obravnavali na naslednji terapevtski uri, da klient ozavesti, kaj je želel s tem vedenjem, zakaj in kako bi lahko na drugačen način prišel do sočutja drugih ali do tega, da bi z besedami izrazil kaj doživlja. Četudi gre za občutja hvaležnosti -pomembno je da ozavesti. Kliente učimo kako znanje, ki ga pridobi/ozavesti v kliničnem okolju (terapevtska pisarna) vnaša v vsakodnevno realno življenje zunaj terapevtskega varnega prostora.
- Ali boste za to krivili samo mojo mamo?
Če je to vprašanje vezano na prejšnje vprašanje, bi odgovorila tako: kadar uporabljamo krivda in krivljenje -je to najbolj neučinkovito in neprijetno čustvo (pa vendar je tu -potrebno jo je pogledati kaj sporoča). Krivda nas postavi v zamrznjeno čustveno stanje (ne moremo ne naprej in ne nazaj). Zato namesto krivde uporabljamo besedo odgovornost! Lahko se zdi, da gre za premetanko besed, vendar se v praksi zgodi, da temu ni tako. Izhajamo iz dejstva, da ko sem v stiski, je moj odziv avtomatičen. Zdaj če mi to ni všeč oz. da namesto, da bi razreševal problem, se lotevam zadeve tako, da imam problem več in ne problem manj -je to neučinkovito. Ko prevzamemo odgovornost za svoje doživljanje, čustva, misli ipd., lahko začenjamo spreminjati / ozaveščati samega sebe v bolj, za nas, učinkovit način -torej v tem kontekstu ni pomembno kako so me vzgajali in kdo je bil soodgovoren zato, da se klient sooča s temi stiskami v tem trenutku. Lahko je to mogoče tematika kasneje.
Če bi mi klient postavil takšno vprašanje, bi najprej pozornost dala na to, da bi začutila klienta, da se mu dogaja krivica, da sploh doživlja to stisko. Klienta obravnavam, kot sočloveka tudi v tem, saj bi se tudi jaz počutila nemočno, kot vsi ljudje kadar bi se mi (ali se mi) dogajajo neprijetne situacije. V tistem trenutku (t.i. »tukaj in zdaj«) me zanima samo človek s svojim doživljanjem, da pove kaj več o tem, kaj čuti, kaj razmišlja, kako je s tem…terapevti moramo narediti varen prostor, da klient pove o tem trenutnem dogajanju v njem in vse naredimo, da ga začutimo kako mu je -smo tam z njim, brez obsojanja (ali je je to prav kar čuti, je to sploh smiselno ipd.), brez iskanja vzrokov za to v otroštvu ipd. To, da je posameznik v stiski je zelo kompleksna stvar in da je prišlo do stiske je vsekakor vplivalo vrsto dejavnikov (seveda je nek dejavnik tudi primarna družina). Obravnavanje primarne družine je tudi pomemben faktor, vendar šele kasneje iščemo morebiti vzrok za trenutno doživljanje -bolj zato, da najdemo pomen.
- Ali verjamete, da ima vsakdo svoj pravi jaz, in če je tako, kako lahko odkrijem svojega?
V terapevtskem prostoru imamo terapevti ta blagoslov, da smo temu res priča – da je vsak človek edinstven in ima svojo identiteto. Pogosto kdo na terapiji pove: »Vse delam prav, zakaj nisem srečen?« Zanimivo vprašanje in nosi veliko nemoči in razočaranja. Torej je ključno vprašanje: »Za koga delate PRAV?« Pogosto za druge in ne za sebe! To jih prizemlji in kaj hitro ugotovijo, da je nekaj na tem. Torej obrnemo strategijo dojemanja – kako počasi razviti sočutje do sebe, da lahko lupimo svoj pravi jaz, ki je samo prekrit z nekimi prepričanji, vzorci, nefunkcionalnimi vedenji ipd. V terapevtski praksi za to uporabljamo vse intervencije z namenom – se bolj povezati s sabo, s svojim telesom, s svojim dojemanjem, čustvovanjem. Ko pride klient na terapijo s tem, da danes ne ve o čem bi govoril (v smislu: »nimam teme..«) je to že tema, kaj se dogaja z njim, ko ni pripravljen, kaj čuti, kaj razmišlja, katere situacije mu padejo na misli, ko se je počutil nelagodno, ko ni vedel kaj narediti…tu je ogromno tematik: mogoče ima visoko stopnjo odgovornosti za druge, mogoče se prebuja tesnoba, ki je vedno večja, ipd. Težko je pisati o tem, kar postavlja to vprašanje, saj je izkustvo tisto, ki odgovori na to vprašanje.
- Zakaj ponavljam iste nezdrave vzorce, čeprav se jih zavedam?
Ključno vprašanje iz katerega bi izhajala je: »Kako ravnam s sabo, ko sem v stiski?« Običajno je pri spreminjanju vedenja oz. vzorca vedenja, pomembno kaj več, kot samo zavedanje kaj delam narobe. Seveda je prvi in ogromen korak, da ozavestim, kaj delam narobe (v smislu, da delam nekaj, kar mi ne prinese zadovoljstva in miru), nato pa se lotiti obravnavanja vedenja, ki mi ni všeč. To pomeni, da se ustavimo in razmišljamo o tem, obravnavamo svoje čutenja ipd. Včasih je že to veliko, da ko spet naredimo en nezdrav vzorec, si rečemo: »Spet se je to zgodilo…« O.k., kaj lahko naredim naslednjič, da bi prej prepoznal vzorec, ki privede do tega? Tu je pomembno, da se ne obtožujemo, da nas ne prevzame krivda, da ne obsojamo druge, da »so nam nekaj storili«, ampak, da smo potrpežljivi s sabo in vzamemo to spreminjanje nezdravih vzorcev, kot proces. Do sebe se vedemo tako, kot do svojih otrok, ko jim kaj ne uspe -smo sočutni do njih, jim kaj nežnega prigovarjamo, jih bodrimo ipd. Tako ravnajmo tudi s samim sabo.
- Zakaj mi ne poveste samo, kaj naj storim?
Ker bi bilo to svetovanje in nikakor terapija. Ker ne bi si drznila določiti kaj bi bilo dobro za vas. Izhajam iz dejstva, da vsak človek nosi v sebi zdravilo za svojo stisko, jaz sem kot terapevtka tam, da vam ga pomagam najti. V kolikor bi me klient vprašal točno to vprašanje, bi naslovila njegovo doživljanje: nemoč, obup, morebiti jeza –»Naj mi nekdo pove, kaj naj naredim, saj jaz ne vem več kaj naj, saj sem že vse poskusil/a!« Iščemo kaj je to vse, kar so preskusili, kaj je delovalo, kaj ni…Preko tega klient pride do uvida, kaj lahko še stori. Če nekaj delamo pa ni učinka, spremenimo način, do tega načina pa pridemo v terapiji s pomočjo terapevtskega odnosa in dinamike med klientom in terapevtom.
- Zakaj ponavljam iste nezdrave vzorce, čeprav se jih zavedam?
Odgovor zajet v 5.točki
- Ali menite, da mi te terapije pomagajo?
Vsak posameznik odreagira na terapijo na svojstven način. Če bi klient vprašal to vprašanje, bi naredila s klientom neko mini analizo – običajno to naredimo ob zaključku enega ciklusa (12 terapevtskih srečanj). Kaj je tisto kar mu je pomagalo k boljšemu počutju ali vsaj razbremenitvi. Vsaj razbremenitev pa se že pokaže po parih srečanjih. Redki ne čutijo sprememb (najpogosteje so vzrok ovire, ki so opisane pod vprašanjem Omejitve v psihoterapiji).
- Zakaj se je ta travmatični dogodek zgodil ravno meni?
Nimamo odgovora na to vprašanje. Krivica se zgodi nekaterim posameznikom, saj niso imeli varnega zavetja ko so odraščali, pa bi jim to vsekakor pripadalo. Bili so sami v tem spletu okoliščin in vse kar se jim je dogajalo, je presegalo enega človeka, zato se telo zaščiti tako, da potlači neprijetne dogodke. Pogosto pa se odprejo v odrasli dobi (ko imamo učinkovite resurse soočanja s travmami).
- Ali je mogoče travmo popolnoma premagati ali pa je to nekaj, kar postane trajen del nas?
Travma je vedno del nas, zato smo takšni kot smo. Sčasoma se najdejo tudi pozitivne stvari iz travmatičnega dogodka. Zato potrebujemo čas in je to proces. Ko predelamo travmo, temu rečemo, da smo »osebnostno zrasli«, kar pomeni, da se prevrednoti naše dojemanje sebe, sveta, odnosov, vrednost kaj nam je pomembno idr. Nikakor tega procesa ne moremo preskočiti. Pravijo, da moramo ljudje tolikokrat govoriti o bolečih stvareh (ponavljati), dokler se ta proces ne umirja -ali je vsaj znosno, da se naučimo s tem živeti.
- Ali je normalno, da imam včasih nasilne misli, čeprav jih nikoli ne bi uresničil?
Misli so posledice čustev in glede na to kakšne misli imamo -nastanejo vedenja. Če nekaterih misli ne želimo imeti, se jim moramo posvetiti -kaj nam govorijo te misli. Gremo še korak nazaj -kaj je privedlo do teh misli? So bili pred temi misli, neka neprijetna čutenja? Razlikovati moramo med agresijo in nasiljem. Agresija je lahko energija, ki nam pomaga da naredimo neko spremembo (npr. bolj odločno nekaj povemo, saj nam je nekaj zelo pomembno in ob tem spoštujemo drugega). Nasilje pa sledi iz potlačene/neizražene agresije, pri čemur se poniža, razvrednoti nekoga drugega, gre za nadvlado ipd. Pri tem vedenju nima nihče nobene koristi. V terapevtskem prostoru je dobro, da se te nasilne misli izrazijo in jih tako lahko ujamemo, da vidimo kakšno sporočilo nosijo. To je tudi največja preventiva, da se res nekega dne nasilje ne uresniči v odnosih do drugih ljudi ali živali/sveta.
- Zakaj se vsi tako trudijo, da bi me ohranili pri življenju?
Zato, ker ste pomembni! Ker nam je mar za vas! Ker ste mogoče izgubili moč, saj ste že vse življenje garali in mogoče ga niste imeli takega, kot bi vam pripadal. Želela bi prispevati k temu, da bi našli nekaj kar bi vam pomagalo prestati vse to kar preživljate, da bi prišli do življenja, ki vam v resnici pripada.
Vprašanja o psihoterapiji.
- Kako določite, kaj je v človekovem vedenju “normalno” in kaj ne?
Normalno ali nenormalno -to so naslavljali že mnogi filozofi pred nami. In nekako ni točne ločnice. Ljudje smo si naredili neke mejnike, kaj bi naj bilo normalno, vendar če se obravnava posameznika je treba gledati kontekst. Npr. normalno (zdravo) je, da občutiš jezo kadar te nekdo poniža, razvrednoti – pa bi normalno bilo, da bi oni drugi vedel, da je prestopil mejo. Včasih tudi oseba, ki je razvrednotena, ponižana -ne čuti jeze, pa bi ji pomagala ustaviti nasilje. Vendar vsak doživlja na svojstven način in vsak je odgovoren zase in posledično tudi za druge, da spoštuje druge ljudi. V psihoterapiji imamo strokovni priročnik, kjer so opredeljeni kriteriji za duševne motnje. Razen, če ne gre za bolezensko duševno stanje, se s tem ne ukvarjamo dosti -četudi bi ugotovili, da nekaj ni »normalno« -kaj bi s tem? Dodali bi še eno stisko, nič pa ne bi razrešili. Bolj nam je pomembno, če to vprašanje postavi klient, kaj je v ozadju tega: sram, ker se v svojih doživljanjih počuti tako osamljen, doživljanje da ga bodo drugi ljudje obsojali, če bi vedeli kaj čuti, ali pa »da je z njim pa res nekaj narobe«, ipd. Temeljno vprašanje je, kako na stvar gleda klient in kako je s tem.
- Ali obstaja točka, pri kateri lahko samoraziskovanje v terapiji postane kontraproduktivno?
Da bi bilo samoraziskovanje kontraproduktivno? Mogoče v primeru, ko ne bi sledili klientu in bi mi želeli narediti spremembe, na katere še on ni pripravljen. Da bi bila neka točka/meja -je še nisem zasledila. In pri duševnih motnjah – brez psihiatrične obravnave.
- Kako psihoterapevti razlikujejo med resničnimi težavami z duševnim zdravjem in običajnimi odzivi na življenjske izzive?
Vsakodnevni izzivi presegajo običajno delovanje (uravnoteženost) posameznika -pride do neravnovesja. Npr. napredovanje v službi, rojstvo otroka – so primeri izzivov v življenju, ki prinesejo spremembe. Kako se s temi soočamo pa določajo razliko od enega do drugega posameznika. Če spremembe povzročajo več neprijetnih občutkov, ki so vedno hujši in se stanje ne umiri, tudi ko je od spremmeb nekaj časa – in se z njimi ne zmoremo učinkovito soočati (beri:
ih ne moremo preiti (spremembe vedno prinesejo nekaj izzivov in trajajo nekaj časa, dokler se stanje v človeku uravnovesi)
- Ali dolgotrajna terapija pri strankah nehote ustvarja odvisnost, namesto da bi spodbujala neodvisnost?
Odgovor je podan v 1. vprašanju: »Ne zavlačujemo psihoterapevtskega procesa, da ne pride do odvisnosti. Odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi in je normalno, da pride do določene čustvene navezanosti na terapevta. Ves čas terapevtskega procesa se daje poudarek k sočutju in empatiji, ki klienta opolnomoči, da najde (ozavesti notranje vire moči) poti in načine za razreševanje svojih stisk. Mi pa ga ob tem spremljamo. Zato se vsak psihoterapevtski proces tudi nekega dne zaključi (to je zelo pomemben vidik procesa).«
- Kako se spopasti s tesnobo ob vprašanjih, na katera ni odgovorov?
To se naučimo preko izkušnje v terapevtskem varnem odnosu. Terapevt z empatijo zmore uravnavati klientova neprijetna občutja in mu kaže način kako zdržati ob takšnih vprašanjih. Zato lahko to izkušnjo nato ponese v druge medosebne odnose. Tesnobo je mogoče zmanjšati z raznimi tehnikami, kot so stik s telesom, čuječnost, tehnike preusmerjanje misli ipd.
- Kje je postavljena etična meja? (Kako se odločate, če se soočite z etičnimi dilemami?)
Terapevti imamo etični kodeks terapevtov, ki vsebuje neka osnovna določila. Kadar gre za etično dilemo s tem vsekakor nismo sami, ampak imamo zato supervizorja s katerim take zahtevnejše situacije obravnavamo. Supervizor ima nad sabo še metasupervizorja. Poleg tega pa je znotraj združenja našega modela psihoterapevtov (katerega član sem), možnost da se obrnemo še na strokovno mnenje.
- Ali se prepričanja psihoterapevta o pravičnosti, poštenosti ali usodi včasih spremenijo zaradi določene stranke?
Psihoterapevt raste s klientom oz. z vsemi s katerimi smo do sedaj sodelovali. Delo z posamezniki, pari in družinami, nam dajo veliko drugačnega uvida v njihova življenja, kot tudi v našega lastnega. Zato je zelo pomembno, da poskrbi zase, je usmerjen v ravnovesje svojega življenja.
Sabina Kračun
Zakonska in družinska terapevtka
mag.zakonskih in družinskih študij,
izpopolnjevanje iz relacijske in družinske terapije
Več o tem: KUNAPIPI.