Telefon

+386 30/608-997

E-pošta

info@zavodbalance.si

Delovni čas

Po dogovoru

Pogosto se z njim srečujemo v šoli in obšolskimi dejavnostmi. O tej temi se še vedno premalo govori in rešuje. Razlog je v neozaveščenosti! Nasploh nasilje, ki je pogost problem slovenskih družin, kot tudi med vrstniki, mora biti razumljen kot popolnoma nesprejemljiva oblika vedenja oz. nespameten način reševanja konfliktov med mladimi, kot tudi odraslih. O tem je potrebno odkrito spregovoriti ter najti rešitve, tako za tiste, ki izvajajo nasilje (tj. nasilnež), kot tudi njihove žrtve. Gre za avtomatizem telesnega odziva, ki ga izzove: bes, jeza, nezadovoljstvo, zamere, poniževanja…ali z drugimi besedami, kjer instinkt (nagon) prevlada nad razumom.

O medvrstniškem nasilju govorimo, kadar gre za ponavljajoča se uporaba fizičnega (brcanje, odrivanje, lasanje), psihičnega (osamitev iz družbe, grožnje, ustrahovanje, zavračanje, sovražnost), spolnega, materialnega (zahtevanje denarja in druge materialne dobrine) ali spletnega nasilja nad drugim vrstnikom. O nasilju govorimo tudi takrat, ko gre za enkratno dejanje (prej naštetega nasilja) in je velika razlika v fizični ali psihični moči. Otrok / mladostnik (žrtev) se počuti ogroženo in ob nepravilnem ukrepanju odraslih, lahko pripelje do hudih posledic v otrokovem nadaljnjem razvoju.

Npr.: Kadar učenec ali skupina učencev drugemu učencu govori neprijetne ali nespodobne besede, ga zafrkava, brca, tepe, uničuje oblačila ali druge šolske potrebščine. Ga obrekuje in izloča in družbe sovrstnikov, zaklene v garderobo – ob vsem tem otrok/ mladostnik, ki je žrtev takih vedenj, izjemno trpi in se ne more ubraniti.

Otrok, ki je žrtev nasilja pogosto tiho prenaša to trpljenje in niti ne razmišlja, da bi se o tem s kom pogovoril ali pa svojim staršem pove v zelo omiljeni obliki. Pomembno je zavedanje, da je otrok v procesu razvoja osebnosti, kar predstavlja veliko tveganje za kasnejše posledice. Posebej je potrebno biti pozoren na naslednje simptome: nespečnost, tesnoba, strah pred šolo, psihosomatska obolenja, motnje koncentracije, nemir, poslabšanje učnih sposobnosti itd.

Kadar se otrok zapre vase in izogiba druženju s sovrstniki, je to alarm, da se z njim nekaj dogaja! Če sta starša poskusila že vse, da bi vstopila v otrokov notranji svet stiske in otrokovo vedenje še vztraja, je potrebno poiskati strokovno terapevtsko pomoč. Dovolj dobri starši naredijo to za dobrobit otroka in niso krivi, da se je to zgodilo! Celotna družina se bo ob terapevtovi pomoči spoprijela z vsemi izzivi, kako pomagati otroku, da zaživi brezskrbno otroštvo.

Nasilje povzroča veliko psihološko škodo! Otroku je potrebno odvzeti krivdo, saj ni odgovoren za dejanja storilca.

Izjemno pomembna je pomoč odrasle osebe (starši ali drugi strokovni delavci ter učitelji). Da bi ohranili dobrobit otroka, moramo o tem spregovoriti in poiskati pomoč! Vse oblike nasilja so kaznive po slovenski zakonodaji in zato je potrebna prijava vsakršnega nasilja! Ničelna toleranca do nasilja!

Naj namenim nekaj besed tudi tistim, ki opazujejo nasilje ali pa so slučajno bili priča medvrstniškemu nasilju. Takoj, ko smo opazili nasilje, smo dolžni ukrepati. To pomeni, da je odgovornost padla na opazovalca, s tistim trenutkom, ko je opazovalec videl nasilje. Nemalokrat se zgodi, da opazovalec začne celo kriviti žrtev, da je kriva, da se je nasilje zgodilo – to mišljenje je posledica nemoči odraslega! V odraslem opazovalcu se prebudi toliko čutenj, ki jih je doživljal, ko je bil sam otrok. Posledično zamrzne ali pa išče izgovore, zakaj ne more ustrezno ukrepati (pasivnost). Če se to zgodi odrasli osebi, ga prav tako ne moremo obsojati, ampak potrebuje pomoč – poiskati mora vzrok svoje reakcije, da bo lahko naslednjič pomagal nemočnemu otroku, ki je žrtev nasilja!

Opazovalci nasilja imajo izjemno vlogo pri odvijanju nasilja, čeprav se je ne zavedajo. Ko odrasel posameznik opazi nasilje med vrstniki, lahko z majhno pobudo naredi ogromno in zaustavi dejanje. S tem lahko pomaga žrtvi nasilja kot tudi otroku, ki je nasilnež – oba potrebujeta pomoč! Opazovalec pri tem pomaga tudi sebi, saj je s tem ohranil svoje dostojanstvo! Ohranil je sočutje do sebe in do drugih!

Seveda pa je najprej treba poskrbeti za svojo varnost, da lahko pomagamo otroku/mladostniku, ki je žrtev nasilja.

Kako lahko prispevamo, da bi bilo medvrstniškega nasilja čim manj? Izjemno pomembno vlogo ima družina, kjer se pogovarja o tej temi. Kako se starš odziva na neko nasilje, je seveda vzgled otroku.

Npr.: Ko otrok pove staršu, da je bil njegov sošolec nesramen (žaljiv) do njega – ga sočutno poslušamo in smo pozorni na to, ali tega sošolca večkrat omenja v zvezi s slabimi izkustvi. Odrivanje, brcanje, žaljivke, širjenje lažnih govoric, pisanje žaljivih stvari po zidovih šole in še marsikaj drugega; otrok vsega tega ne zaznava, da gre za nasilje! Odrasli smo dolžni otroku pojasniti, da ne samo, da se tako ne vede, ampak mu povedati, da za to vedenje sošolca, ni kriv otrok (žrtev) in naj se čimprej obrne na strokovno šolsko osebje ali pa to stori starš.